“Anja je tako prijetna.”
“Nikoli nič ne teži.”
“Nikoli se ne jezi.”
“Vedno vse sprejme in naredi z nasmehom.”
“Popolnoma nekonfliktna je.”
“Pridna punca je.”

Poznaš zadevo? Če si tudi ti tako prijetna in pridna, kot sem jaz nekdaj bila, potem veš, da imaš samo dve možnosti, ko se znajdeš v situaciji, ki ti ni všeč: reči “ja” in čutiti jezo, ali pa reči “ne” in čutiti krivdo.

Popolnoma normalno je, da čutimo krivdo, če prej v življenju nismo znali reči “ne” in se šele učimo te zlata vredne sposobnosti. Navajeni smo biti ustrežljivi, prijazni do vseh, ugajati. Vsakič, ko stopimo ven iz svojih navad se v možganih oglasi alarm: nekaj je narobe! Nekaj ni po programu! In res ni po programu. Če opuščamo stare vzorce in pridobivamo nove navade, nove kompetence, potem zares lahko rečemo, da opuščamo stari program po katerem smo delovali. Naši visoko občutljivi možgani pa so zgrajeni tako, da vsako spremembo dojemajo, kot nevarnost – tudi če gre za spremembo na boljše.

Izziv pri postavljanju meja ima dve plati. Prva plat je prepričanje, ki ga po vsej verjetnosti nosimo v sebi: če rečem “ne” sem slaba oseba. Mogoče mislimo, da smo neprijazni, sebični, arogantni, naduti, egoistični. Mogoče pomislimo, da nam ne bi bilo tako težko reči “ja”, čeprav nam v resnici ni do tega. Ni nam do tega, ampak – če zmoremo – zakaj ne bi? Če bo oseba, ki ji ustrežemo vesela – zakaj ne bi? Mogoče pomislimo, da delamo krivico osebi, kateri rečemo “ne”, ali pa da bomo zaradi tega izgubili prijatelje. Mogoče se bojimo, da bomo prizadeli sočloveka ali pa imamo občutek, da ga bomo pustili na cedilu. Visoko občutjlivi ljude in empatih tuja čustva zelo dobro zaznamo. To je tesno povezano z našim prepričanjem, da moramo vsemi ustreči, ima pa tudi drugo plat: če druge spravimo v slabo voljo bo njihovo počutje verjetno precej vplivalo na naše počutje (preden to dinamiko ozavestimo in znamo postaviti mejo ne čustveni ravni). Zakaj, torej, ne bi rekli “da”, pa bo vsem lažje?

Zato, ker si tega ne želimo. Želimo si reči “ne”.

Skrb, da bomo koga prizadeli in pustili na cedilu je pogosto odveč. V večini primerov gre res samo za to, da smo navajeni vedno vsem biti na voljo. To smo mogoče celo določili za del svoje osebnosti, za svojo karakterno lastnost. Povem vam, to je navada. Navada, ki je z vami mogoče že celo življenje in se zato z lahkoto skrije pod krinko osebnostne lastnosti. “Taka pač sem”. Ne, nisi. Tako si se naučila. Tisti, ki pa jih bo naš “ne” razjezil ali ožalostil toliko, da odidejo iz našega življenja nam pa v resnici s tem naredijo uslugo.

Daj si dovoljenje, da rečeš “ne” stvarem in ljudem, katerimi ne želiš reči “ja”. Če tega še ne zmoreš sama ti jaz dajem dovoljenje. Reci sebi “da” tako da rečeš drugim “ne”. Reci sebi DA!

Res pa da na začetku ne bo šelo brez občutka krivde, žal. Kaj naresti s tem občutkom? Bistveno bolje, kot zaničevati ga, zatirati, želeti se ga znabiti, ali pa preveč analizirati in racionalizirati vse skupaj, je slediti nasvetu Gaborja Maté-ja: vsakič, ko začutiš krivdo jo PROSLAVLJAJ! Ne samo da sprejmeš ta občutek, ampak si globoko hvaležna za njega. Iz tega dogodka narediš ŽUR! Svoj mali privat žur, ker čutiš krivdo, ker si rekla “ne”! Ker si dala sebe na prvo mesto! Končno! Ali ni to vredno proslavljanja?

Je, je! Jaz to zadnje čase z veseljem delam. To mi pomaga tudi pri tem, da ne napišem tisto “Oprosti, …” sporočilo, ki bi ga velikokrat tako rada napisala. (Veš o čem govorim?)

Proslavljaj svojo krivdo. Če si ob tem želiš virtualno družbo mi napiši mail o svojem podvigu in iz daljave bom nazdravila s tabo!

Čin-čin!

Izhodišča za raziskovanje skozi pisanje:

Predstavljaj si situacijo (lahko resnično, lahko izmišljeno), ko si želiš reči “ne”. Pomiri se, pridi v stik s sabo in opazuj svoje telo. Lahko tudi zamižiš. Situacijo si predstavljaj čim bolj podrobno in živo. Še vedno s pozornostjo na svoje telo in počutje v mislih situaciji in osebi reci: “da”.

• Kako se počutiš, ko rečeš “da”? Kaj ob tem doživljaš? Kakšne misli se ti porajajo?

Stresi telo. Predstavljaj si isto situacijo. Pomiri se, pridi v stik s sabo in opazuj svoje telo. V mislih situaciji in osebi tokrat reci “ne”.

• Kako se počutiš, ko rečeš “ne”? Kaj ob tem doživljaš? Kakšne misli se ti porajajo? Ali mogoče iščeš izgovore, ki bi jih osebi lahko ponudila v razlago za svoje “ne”? Iščeš opravičila, ali si celo zmišljuješ male laži?
• Ali čutiš krivdo? (če da: Kako gledaš na krivdo, ki jo čutiš? Se mogoče obsojaš? Se mogoče označiš za slabo osebo? …)
• Kako bi se počutila, če bi ozavestila, da imaš pravico reči “ne”? Da je “ne” izraz ljubezni do same sebe? Kako bi bilo, če bi na krivdo, ki se pojavi ko rečeš “ne”, gledala kot na znak, da imaš sama sebe rada? Kako bi bilo, če bi krivdo proslavljala?

Prav zaprav bi proslavljala ljubezen do sebe 🙂

Ko odgovoriš na vsa ta vprašanja v enem samem stavku zapiši odgovor na “Zakaj proslavljam občutek krivde, ki se porodi ko rečem “ne”?” v obliki avtosugestije. Stavek začni z:

“Občutek krivde proslavljam, ker …”

Svetujem, da si stavek zapišeš na listek in si listek prilepiš na vidno mesto. Kje je najboljše mesto si preberi v prispevku “Najboljše mesto za branje koristnih informacij”. Zraven si lahko nalepiš še en listek z sugestijo:

“V procesu učenja postaljvanja meja sem potrpežljiva do sebe.”

Potrpežljivo in ljubeče potovanje nazaj k sebi ti želim. <3