Odprem Instagram. Ista štorija.
LinkedIn. Isto.
Odprem vrata v svoje stanovanje. Kaos. Stres. Cunami. Porkaduš! Vsi imajo popolno življenje, popolno družino, popolne dosežke, samo jaz ne. Ampak se bom potrudila. Bom, bom! Že celo življenje se trudim, par projektov sem že izpeljala odlično, in nekoč bom dosegla popolnost v vsem kar delam!
Ja pa ja 🙂
V svetu, ki nas nenehno bombardira s podobami brezhibnih življenj in popolnih dosežkov, je prizadevanje k popolnosti zelo normalno. Še več – zdi se nam morda celo plemenito! Je pa vse prej kot plemenito. Je hitra cesta do razočaranja, frustracije in izgorelosti. Veliko izjemno uspešnih posameznikov je ugotovilo, da prizadevanje k popolnosti ni le nerealno, ampak tudi močno kontraproduktivno. Mimogrede, ravno to je tem posameznikom omogočilo, da postanejo izjemno uspešni – prenehali so se omejevati z idejo popolnosti.
Zavezanost k popolnosti je zavezanost k nezadovoljstvu
Perfekcionizem je pogosto viden kot častna značka, ki pomeni visoke standarde in zavezanost k odličnosti. Pomislite samo, koliko nas družba, šefi, celo družina in prijatelji, spodbujajo k perfekcionizmu. Verjetno pogosto nevede, a vseeno – dejstva so dejstva – perfekcionizem je na široko opevan. Takšno okolje in takšna miselnost nas drži zavezane k perfekcionizmu, pa čeprav istočasno močno ovira napredek in kreativnost. Paradoks popolnosti leži v njeni nedosegljivi naravi: s stremljenjem k nemogočem idealu se uspešno zavežemo tudi k nezadovoljstvu, samokritiki in sramu. Vas preseneča, da je perfekcionizem tesno povezan z različnimi težavami z duševnim zdravjem, vključno z anksioznostjo, depresijo in izgorelostjo? Kaj drugega je težko pričakovati od stalnega pritiska, da bi bili popolni.
Zavezanost k popolnosti je zavezanost k staremu in znanemu
Kar se meni osebno zdi največja škoda, ki jo perfekcionizem naredi, je stagnacija. Enostavno ne naredimo “tiste” stvari. Tiste, ki jo je potrebno narediti; ali pa tiste, ki bi nas osrečila; ali pa tiste, ki bi pomagala drugim. Pač ne. Perfekcionisti se zelo pogosto ujamemo v to past, preprosto zato, ker nas je strah nepopolne izvedbe.
Ta paralizirajoč strah pred nepopolno izvedbo nas naredi totalno onesposobljene, da bi karkoli tvegali, da bi poskusili novo stvar, da bi se česarkoli novega naučili, da bi se učili iz napak. Da bi se učili iz napak! Koliko zamujenih priložnosti je v obsojanju in samokritiki, namesto da bi si čisto nedolžno rekli: “Ha! Tole se pa ni izšlo najboljše. Ok… kaj se lahko naučim, da bo drugič boljše?” Thomas Edison je, ko je po številnih neuspelih poskusih končno izumil žarnico, pripomnil: “Nisem neuspešen. Samo našel sem 10.000 načinov, ki ne delujejo.” In ko smo ravno pri številki 10.000… v Shaolin kung fu-ju velja: ko en gib ponoviš 10.000 krat, potem ga obvladaš. Vemo, da se tista prava vadba borilnih veščin začne šele, ko učenec pridobi črni pas. Do takrat vadimo vztrajnost. No, saj potem tudi 🙂 Samo drugega okusa.
V resnici je zavezanost k perfekcionizmu pogosto zavezanost k staremu in znanemu, naši coni udobja. A kot vemo, v coni udobja možnosti za napredek ni. Vse, VSE, kar še ne obvladamo popolnoma, zato podzavesno označimo za nevarno. Ampak! Zakaj bi nepopolna izvedba bila nevarna za nas? Vabim vas, da se na tem mestu za par trenutkov ustavite in razmislite: česa vas je strah, ko vztrajate pri perfekcionizmu? Kaj je najbolj grozna stvar, ki se vam lahko zgodi, če opustite perfekcionizem?
Moj pogled na to se da strniti v eno dokaj klasično slovensko vprašanje: “Kaj si bodo pa drugi mislili?” V resnici je to vprašanje univerzalno za cel svet. Človeško je skrbeti za tuja mnenja. Socialna bitja smo. Večino časa obstoja človeštva posameznik zunaj skupnosti ni mogel preživeti. Strah je zato evolucijski. Vendar so danes razmere popolnoma drugačne kot v obdobju sabljastih tigrov in prav je, da posodobimo tudi programe v naših glavah. Vsekakor je človeško skrbeti za tuja mnenja, obstaja pa neka zdrava meja, ko nam ta skrb prinaša veliko več gorja kot koristi – in to mejo je izjemno lahko prečkati. Naša skrb za tuja mnenja povzroča domino efekt z mnogimi posledicami, med katerimi je tudi toksični perfekcionizem.
Naši možgani nam mogoče podzavestno trdijo: nevarno je delati nove stvari, ker bodo drugi videli, da nismo popolni, nas bodo izločili in bomo umrli. Noro, ane! Vsi vemo, da ne bomo umrli, če se malce bolj sprostimo. Ozavestite to. In naprej: ozavestite sram, ki ga morda čutite, ko pomislite, da bi se nehali skrivati za masko perfekcionizma. Ta iluzorna podoba, ta perfektna slika, ki jo o sebi gradimo v glavah drugih, nam je bolj pomembna kot eksperimentiranje, kreativnost, igranje. Zato raje ne naredimo “tiste” stvari. Raje ostanemo v coni udobja in ohranjamo podobo popolne osebe. Saj imate Facebook, Instagram ali LinkedIn, ane? Ste se tudi vi ujeli v past popolnosti?
(Sem vam že rekla? Ne verjemite vsega, kar mislite! Zapišite si to na ogledalo, da boste vsak dan prebrali in se kdaj ujeli v drami, ki se odvija v vaših mislih. In se pošteno nasmejali! Res je zabavno, cel cirkus 🙂 )
Velikokrat ljudje na nepopolnost reagirajo pozitivno. Če bi jih vprašali o tem, se tega morda ne bi zavedali. Vendar pomislite: ali imate raje popolnost ali avtentičnost? Imate raje popolnost ali sproščenost? Imate raje popolnost ali kreativnost? Torej? 🙂
Sama na vadbo nepopolnosti gledam iz vidika, ki je morda malce spiritualen. Skoraj 20 let vadbe kung fu-ja in pripadajoče Chan meditacije se mora nekje poznati. Nase (in na vse ostale) gledam kot na osebe skozi katere se lahko na unikaten način pretoči kreativna sila življenja. Lahko temu rečete božanska sila, stvarstvo, vesolje, zavest, … vendar res ni treba, da ste religiozni. Gre za to, da se skozi vsakega od nas želijo realizirati določene ideje. In kaj perfekcionisti naredimo? Blokiramo jih! Blokiramo jih, ker jih še nismo razmislili, izdelali, zdizajnirali do popolnosti. In zamrejo. In pride novi val idej, pa zopet nimamo dovolj časa, da bi jih izpeljali popolno. In zamrejo. In pridejo nove ideje, mi pa še kar nismo dojeli, da je boljše idejo podariti svetu, kot delati se popoln. Ah, koliko dobrih, plemenitih, koristnih idej zamre zaradi naše malenkostne želje po popolnosti. Koliko kreativne sile, čudovitih daril smo že uspeli zatreti s svojo malenkostno željo po popolnosti.
Bolj kot vadimo nepopolnost, bolj kot si dovolimo delati napake, več božanskega se lahko uresniči skozi nas.
Sicer pa: kako se dojenček nauči hoditi? Ali pa jesti? Ste imeli priložnost opazovati ta čudež narave? Naša družinica je ravno v obdobju, ko se Ruben in Leia učita jesti gosto hrano. No, to ne izgleda niti malo popolno :’D. Tudi njuno plazenje je nerodno. In – uganite kaj – vsi odrasli jemo dokaj kulturno in nismo ves čas popacani (sej sem rekla ves čas 🙂 ). In pomislite še to – tudi vešči kung fu mojster in umetnostna drsalka sta se plazila nerodno. Ker! Kako lahko sploh pridemo do kompetenc, ki nam omogočajo, da zadevo izpeljemo dovolj dobro, mojstsko celo!, če ne upamo vaditi, ko še nimamo pojma, kako se sploh lotiti? Če se ne upamo učiti, temveč od sebe pričakujemo mojstrstvo brez prakse? Če si ne upamo delati napak, temveč se omejujemo s strahom pred neuspehom. Odgovor je enostaven: ne da se. Zaciklamo se v glavi in vadimo teorijo. Vendar življenje ni teorija. Življenje je živa, divja zverinca in, kot mnogi zelo dobro vemo: “Vaja dela mojstra… če mojster dela vajo.”
Stremljenje k popolnosti nas totalno ohromi na mnogih področjih. Odnosi, služba, hobiji, …, vse trpi. Področje, ki je pa proti vrhu lestvice trpljenja zaradi perfekcionizma (če ne na samem vrhu lestvice), pa je ustvarjalnost, kreativnost. Veste kdaj smo ustvarjalni? Ko smo sproščeni. Veste kdaj nismo sproščeni? Ko smo obremenjeni s popolnostjo. Mnogi hobiji zato zamrejo ali pa postanejo še samo eno dodatno “popolno” breme. In mnoge ideje ostanejo nerealizirane. Mnogi talenti neizživeti. Edina možnost, da vse delamo popolno je, da celo življenje delamo samo stvari, ki jih že obvladamo. A ni to dolgčas? A ni škoda življenja? A ni škoda kreativne sile, ki se želi izraziti skozi vsakega od nas? Zame je odgovor jasen 🙂 Kaj pa za vas?
Za konec naj vam povem povsem direktno: Seveda vam ne bo uspelo! V prvo vam zagotovo ne bo uspelo perfektno! Zato prosim: vadimo pogumno vztrajnost, ne popolnost. Vadimo nepopolnost!
Naj se življenje svobodno izraža skozi nas.
Naj končam s še enim citatom:
“Popolnost je sovražnik od “dovolj dobro.”
S tem svoje misli privedem k zaključku, žogico pa predam vam. Vabim vas, da si vzamete nekaj časa in najdete svoje odgovore na spodnja vprašanja.
1. Kaj za vas pomeni popolno?
2. Kaj za vas pomeni “dovolj dobro”?
Bodite konkretni – kdo, kakšno korist? Če niste prepričani lahko vprašate tudi svoje najbližje za mnenje.
Vadimo pogumno vztrajnost.
Naj se življenje svobodno izraža skozi nas.
