Stara sem približno pet let in padem s kolesa. Ob pogledu na kri, ki mi lije iz kolena se mi obraz izmaliči, usta odprejo in ravno v trenutku, ko se želim začeti dreti, dvignem pogled in ugotovim, da nobenga ni v bližini.
»Jokati torej nima smisla.«
Opustim načrtovano dramo.
Vsedem se ob kolo in opazujem kri, ki mi še vedno lije iz kolena. Obraz se mi sprosti, dih umiri. Opazim, da je s tem tudi bolečina postala manjša. Bolečina je pravzaprav postala popolnoma znosna in kmalu preneha.

Kako sem pri teh letih zmogla tako stopnjo samozavedanja ne vem (mogoče se rodimo s tem pa z leti pozabimo? Mogoče je to eno od daril moje prirojene visoke občutljivosti?), vendar to je moj prvi živi spomin na lastno izkušnjo povezave telesa in uma. Od tistega trenutka naprej moja fascinacija nad močjo misli in zmogljivostjo telesa le še raste in se poglablja.

Zrastem v inteligentno, telesno zmogljivo depresivno dekle. Leta 2007 se v temni noči duše dotaknem samega podna svojega obstoja. Zakaj? Ne zavedam se še velikega pomena tretje človekove komponente: srca, oziroma čustev. Čustva zavzeto in pridno zatiram, saj sem vendarle pridna, močna in samozadostna. Potrebovala bom več kot desetletje dela na sebi, da se zazrem – iskreno in pogumno – v lastno srce. Vendar je srečanje s popolno praznino leta 2007 čudovito: v meni se prebudi bojevniški duh in poden izkoristim za odriv v popolnoma drugače obarvano prihodnost.

Leta 2008 do mene pride novica, da je Shifu Shi Heng Dao v Sloveniji odprl prvi Shaolin tempelj. Kung fu, katerega želim trenirati od kar vem zase, je sedaj pred mojim pragom. Pridem na trening. Pred treningom plačam članarino in kupim tromesečno karto. Blagajničarka me vpraša ali ne bi raje najprej probala, če mi bo Shaolin kung fu sploh všeč.
»Ni potrebe.«
Še danes hodim na treninge.

Skozi predano prakso Shaolinskih borilnih veščin dojamem, da obstajajo vzorci v glavi po katerih nezavedno delujem. Začnem ozaveščati te vzorce in jih opuščati, spreminjati, nadomeščati z novimi. Skozi lastno izkušnjo opazim tudi, da se je s tem, ko sem spremenila telesno držo, dihanje in nasploh način na katerega bivam v telesu, začel spreminjati tudi moj karakter. Iz introvertirane, prestrašene, sramežljive, pasivno agresivne, izgubljene dekline postanem samozavestna, svojo resnico lahko povem glasno, a mirno, smejim se naglas, objemam velikodušno in nasploh začnem imeti rada življenje in celo ljudi 🙂 V drugih več ne vidim tekmecev, nevarnosti in laži, temveč sočloveka, kot sem tudi sama, s svojimi strahovi in s svojimi sanjami. Nismo si tako zelo različni: pod kožo smo vsi krvavi, in pod navlako preteklosti vsi ljubeči. Hkratno spreminjanje načina na katerega bivam v telesu in kultivacija uma sta pripeljala do spremembe. Ne do spremembe trenutnega počutja, temveč spremembe stanja zavesti, spremembe karakterja, spremembe osebnostnega značaja. Sem nova oseba, dekline iz leta 2007 več ni.

Od leta 2015 v Shaolin tempelj vstopam tudi kot pomožna učiteljica, ki srčno pomaga predajati znanje naprej. Naj vam koristi, kot koristi meni. Vedno pa ostajam učenka-začetnica. Um začetnika je dragocenost, ki se ji ne odrečem. Pomaga mi na življenje gledati z radovednostjo in igrivostjo. Neprestano raziskujem: kako se spremeni gib, če spremenim dihanje? Kako se spremeni počutje, če sprostim trebuh, čeljust, pesti? Kako se spreminja moj karakter, ko vztrajam pri bojevniški praksi? Kako se spreminja moj pogled na težko situacijo, ko se ne vdam v dramo in vlogo žrtve, ampak obdržim ravno hrbtenico, pokončno držo in dolg izdih (dobesedno, fizično in metaforično)? Kaj se lahko naučim iz situacije? Na koliko različnih načinov mi uspe interpretirati tuje vedenje?

To niso vprašanja, ki so vezana na Shaolinsko prakso. To so vprašanja, ki so vezana na vsakdan, na odnose, na doseganje ciljev, na dobro počutje, na osebnostno rast, na notranji mir. (V resnici je prava Shaolinska praksa vse to – praksa življenja, ne (le) švicanje v dvorani.) Začetniški um mi omogoča, da ostanem odprta za učenje, da se izognem obsojanju in sklepanju, da me neznasnko razveselijo drobcene radosti, kot je cvetoče drevje ali prva pikapolonica pomladi, da dovolim življenju, da se vedno sveže pretaka skozi mene. Vsak trenutek sem začetnik. Vsak trenutek probam »vedeti« čim manj, da lahko izkusim čim več.

Leta 2018 ponovno nastopi težko obdobje. Po letih dela na sebi se zavedam, da je situacija predvsem odsev moje notranjosti. Kaj še nosim v sebi, da mi je spet neznansko težko? Odločim se vztrajati pri raziskovanju. Takrat se začne – zares začne – potovanje v srce, intenzivno ozaveščanje najglobjih, najbolj potlačenih, najbolj strašljivih vzorcev in čustev. Prebudim se iz iluzije in začutim, da se je začela nova era. Era kjer si dovolim čutiti; era, kjer si dovolim zares živeti celovito, ne samo pridno in vzorno. Primerno moji novi zavesti kmalu postanem mama najbolj srčkanemu otroku na svetu. (Samo en otrok na svetu je najbolj srčkan – in vsaka mama ga ima 🙂 Nekatere več kot enega :)) Hkrati mi na pot začnejo prihajati novi učitelji – učitelj utelešenega coachinga Mark Walsh, učitelj Compassionate inquiry metode Gabor Maté, učitelj nevrolingvističnega programiranja Aleksander Šinigoj, ter cela vrsta drugih učiteljev, ki se ukvarjajo s človekom kot celoto (Paul Linden, Peter Levine, Stephen Porges, John Varvaeke, Chandler Stevens, …). Srkam znanje in ga z veliko hvaležnostjo tkem v vsakdan. Hkrati skozi vsa ta leta Shifu Shi Heng Dao, srčen bojevnik luči, ostaja eden glavnih učiteljev mirnega in srečnega življanja.

Leta 2023 naredim Certification of Embodiment Coaching (Mark Walsh, Embodiment Unlimited) ter se posledično zavestno odločim utelešati “da” celemu življenju. Odločim se zaupati brezpogojno. Oh, kako pogumna (neumna?) odločitev. Življenje mi ponovno poruši celotno identiteto, me pelje skozi fizične bolečine in psihične izzive, izgorelost in kronično nespečnost. Tokrat imam dovolj prakse za sabo, da se ne upiram. Skromno sprejemam in potujem v še neraziskane kotičke svojih globin, kjer se ponovno srečam s temo. In se objameva. Mirno in brez drame. Z Maro na čaju, končno. Čez cca leto dni posije novo sonce: postanem mami še kar dvema najbolj srčkanima otrokoma na svetu 😀 Ja, zaupanje. <3

Še stavek o moji formalni izobrazbi: nekje na svoji poti pridobim doktorat iz fizike in magisterij iz likovne pedagogike. Oda moji otroški radovednosti in kreativnemu vzgonu. <3

Waw! Kero potovanje! Leta 2007 sem bila prepričana, da življenje nima smisla in bi ga bilo najboljše končati . Danes življenje živim na polno. Ne, to ne pomeni, da je vse rožnato, sploh ne. Na trenutke je zelo zelo zelo težko. Ker takšno pač je življenje: težko … in žlahtno in dišeče in nagajivo in polno.

In živo.
Tako zelo živo!

Nasmejim se. To je treba dati naprej. Vsem, ki si želite, nudim družbo in vodstvo pri odkrivanju svoje resnične narave, pri doseganju svojega polnega potenciala, pri življenju življenja, ki diši po domu in svobodi.

Tukaj sem. Le potrkaj na vrata.