Si ljubeča, predana mama. Vendar morda včasih…
šteješ minute do večernega uspavanja, vrtca ali trenutka, ko bo nekdo drug prevzel otroka — potem pa te preplavi slaba vest, ker ti je to sploh prišlo na misel.
preveč razlagaš preproste meje, kot da se moraš zagovarjati. »Ne« se spremeni v pogajanje ali popuščanje — ker nočeš biti »nesramna« ali pa si preprosto preutrujena, da bi vztrajala.
želiš biti bolj igriva in prisotna, a se namesto tega pogosto počutiš napeto, kot da si na dolžnosti, in tiho izčrpano.
hrepeniš po času zase, a si ga nekako ne vzameš. Vedno znova izbereš »njihovo dobrobit« — in potrebuješ tuje dovoljenje, da se spočiješ.
ves čas se prilagajaš in planiraš … tvoj živčni sistem stalno skenira — pa se ti še vedno ne zdi dovolj.
Pokaže se tudi na druge načine: zameriš otrokovemu vedenju (jamranju, zahtevam, nenehnim prekinitvam) … potem pa zameriš sebi, ker mu zameriš. Ko ti kdo namigne, da se preveč žrtvuješ ali da je otrok razvajen, braniš svoj pristop: »To je ljubeče starševstvo. Moj otrok ima svobodo, da se izrazi.« In težko priznaš — celo sami sebi: starševstvo vse pogosteje deluje kot samopožrtvovanje, vajin odnos pa tiho vse bolj vodi otrok … medtem ko ti počasi, skoraj neopazno, daješ sebe na stranski tir.
Če te ob katerem koli delu tega preplavi jeza, žalost ali se v tebi karkoli premakne — je to pravzaprav dober znak.
Ta iskra zavedanja in nelagodja je morda prvi majhen korak proti nečemu drugačnemu, bolj lahkotnemu in bolj usklajenemu s tabo.
Mnoge od nas so vzgojili v “pridno punčko”. Ubogamo. Skrbimo za čustva drugih. Smo tiho. Smo nezahtevne. Izogibamo se konfliktu.
Super za naše starše in okolico. Ne tako super za nas.
Vloga “pridne punčke” ima svojo ceno. Morda si opazila, da se kaže kot težave pri postavljanju mej, pretirano dajanje, perfekcionizem in pogosto potreba po nadzoru, da se stvari ne bi sesule. Ni vse od tega slabo, lahko pa zamegli naš pogled — še posebej v materinstvu.
V naročje dobimo majhno dušico — toliko radosti, toliko nedolžnosti — in toliko odgovornosti! Obljubimo si, da bomo sprejele vsa čustva. Držale prostor. Se pogovarjale, sočustvovale, vodile. In to je čudovito.
A tu je tudi past: pridne punčke naravno vleče k nežnemu starševstvu — in če nismo pozorne, spregledamo ključno veščino: skrb zase. Zato je skrb zase nujna: daje ti kapaciteto, da ostaneš prisotna ob velikih čustvih, da rečeš odločen, a ljubeč »ne«, in da si svojemu otroku zgled.
Hkrati pa tvojega otroka uči dve neprecenljivi lekciji:
Skrb zase ni sebična — je zdrava, lepa in temelj prave prisotnosti. Ko ti skrbiš zase, pomagaš otroku, da ne podeduje vzorca “pridne punčke/fantka”, kjer zapušča samega sebe.
Tudi drugi ljudje imajo potrebe in meje — in te si zaslužijo spoštovanje. Ko staršuješ iz samopožrtvovanja, ugajanja in mehkih, nestabilnih mej, se otrok lahko nauči, da se morajo drugi vedno prilagajati — da potrebe drugih niso pomembne. Zato lahko postane nagnjen k temu, da prevzame vlogo “poredne punčke/fantka”, namesto da bi se učil spoštovanja, vzajemnosti in skrbi.
Poanta: skrb zase ni nekaj, kar počneš po starševstvu — je tisto, kar omogoča spoštljivo starševstvo.
Kako se torej naučimo skrbeti zase? Ne v teoriji — z vajo. Z namernim in doslednim preoblikovanjem drobnih navad iz trenutka v trenutek: kako upočasniš, preden rečeš »ne«, kako kopaš otroka, kako si počeseš lase. Je v tem hitenje, napetost? Ali prisotnost, lahkotnost, užitek?
Neguj svoj živčni sistem, svojo kapaciteto, svoje meje — ker veš, da otrok ne čuti tvojih besed, ampak stanje tvojega živčnega sistema. Ko zase skrbiš dovolj, da ostaneš regulirana, tvoji odzivi v težkih trenutkih postanejo mirni, ljubeči in zaupanja vredni — in to je tisto, zaradi česar nežno starševstvo zares deluje.
In iz prijaznosti do sebe začne vznikati nov način materinstva: ljubeče, a odločno vodenje.
Oči se ti zasvetijo, ko zagledaš svoje otroke. Roke in srce se odprejo. Lahko se igraš, uživaš, se povezuješ. In tvoj »ne« ostane trden — mirno, neomajno (tudi če otrok eksplodira). Ne kot kazen, ne kot hladnost — ampak kot varna, jasna struktura, ki otroka drži skozi zdravo nelagodje.
Tako ne zrastejo v “pridno punčko” — ali “poredno punčko”.
Zrastejo v človeka, ki zna čutiti, izraziti, spoštovati in ljubiti.
počitek in čas zase, ki sta resnična, redna in brez slabe vesti
da imaš kapaciteto, da ostaneš mirna in prizemljena, ko rečeš »ne« — in da takšna ostaneš tudi, ko se otrok pogaja, upira ali eksplodira v velikih čustvih
da se konča krog zamera → krivda → pretirano dajanje
da se spet počutiš kot odrasla oseba — prijazna, prisotna in tista, ki drži vajeti
In ja — da se svojih otrok dejansko veseliš, ko pridejo domov iz vrtca/šole … z radostjo, hvaležnostjo in spontano igrivostjo. In ne glede na to, kaj si drugi mislijo ali kaj piše v knjigah, v sebi čutiš globok mir glede tega, kako staršuješ.
Ne govorimo o popolni mami, ki nikoli ne naredi napake. Govorimo o mami, ki tako dobro poskrbi zase, da lahko vodi iz prostora ljubezni, stabilnosti in samospoštovanja.
Počasi gradiš dom, kjer lahko vsi počivajo, jokajo in se veselijo — skupaj. Povezani. Spoštovani. Držani.
Vam je ciklanje v glavi kdaj pomagalo zares priti do željene spremembe?
Skupaj v proces povabiva celo vaše bitje.
Rezultat? Več jasnosti, bolj trdne meje in izbire, s katerimi se strinjajo glava, srce in telo.
Upočasniva, da lahko resnično opazite, kje ste in kaj potrebujete.
Ustvariva prostor, kjer vam ni treba biti »v redu« — lahko pridete takšni, kot ste.
Namesto slepega sledenja starim navadam začnete jasneje čutiti, kaj je naslednji majhen, usklajen korak — in se v svojem tempu učite, da je v redu ta korak dejansko narediti.
Delava z majhnimi, izvedljivimi koraki — pogosto se opazna sprememba zgodi že z 5–10 minutami utelešene prakse na dan.
Niste prvi, ki v to dvomite — in zagotovo ne boste prvi, ki mu ta pragmatičen proces pomaga.
Uvidi so super, še boljše so spremembe v resničnem življenju. Ko delate z mano, se zavežete, da prakse prenašate v odnose, delo, starševstvo ter vsakdanje odločitve — in opazujete, kako se stare navade preoblikujejo v nekaj, kar vas resnično podpira.
To niso »nasveti«. To so pogoji, ki postopoma prepišejo stare vzorce vašega živčnega sistema — in spremenijo, kaj se vam iz dneva v dan zdi mogoče.
Sčasoma zgradijo štiri ključne kapacitete — tiste, ki naredijo stabilno, dolgoročno spremembo v delu, odnosih in starševstvu.
“Če bi ljudje vedeli, kaj si zares želijo, bi to verjetno že imeli.”
— Mark Walsh
Kaj si sploh želim?
To je vprašanje, na katerega zares zna odgovoriti le peščica ljudi. Pogojevanje primarne družine, družbe in pričakovanja drugih nas pogosto odmaknejo od lastnih želja in tudi od čisto osnovnih potreb.
Ko pa se začnemo vračati k sebi, postaja jasneje, kaj je res naše – za nas, iz nas. Iz te jasnosti lažje sprejemamo odločitve, ki resnično hranijo nas in obenem dovolijo, da naši darovi hranijo tudi druge.
Tvoj “da” je le toliko močan, kot tvoj “ne”.
Ko enkrat jasno vemo, kakšno življenje si želimo, je vsak trenutek priložnost, da naredimo korak v to smer. Zmožnost postaviti mejo – drugemu ali sebi – je pri tem ključna. Meja ni kazen ali sebičnost, ampak pogoj za zavestno izbiro: kakšen odnos želimo imeti s sabo in z drugimi ter kam usmerjamo svoj čas in energijo.
Ko naš “ne” postaja bolj jasen in utelešen, lahko naš “da” ponovno vodi v ljubečo živost.
Ko začnemo živeti bližje sebi – bolj jasno izbiramo svoj “da” in “ne” – ljudje reagirajo na naše nove meje in izbire. Te reakcije niso vedno prijetne in v našem telesu lahko sprožijo strah, napetost, sram ali krivdo. Še posebej, če veliko zaznavate in vase hitro pobirate stvari iz okolice, se vaš živčni sistem lahko zelo hitro preobremeni – čeprav navzven delujete močno, zbrano in “pod kontrolo”.
S pomočjo tehnik za regulacijo živčnega sistema se učimo ostajati v stiku s telesom tudi, ko nas življenje stisne. Prepoznamo znake preplavljenosti in svojo energijo nežno vračamo nazaj v občutek varnosti, da lahko kljub pritiskom vztrajamo pri svoji viziji življenja, namesto da spet pademo v stare vzorce ugajanja ali umika.
Narava življenja so valovi: vzponi in padci, bližina in izguba, zdravje in bolezen. Temu se ne moremo izogniti, lahko pa spremenimo, kako te valove doživljamo.
Mirnodušnost je sposobnost, da ostanemo notranje mirni in odprti tudi takrat, ko življenje stisne. Namesto da se izgubimo v drami svojih misli in čustev, vadimo mirno prisotnost s tem, kar je – s prijetnim in z neprijetnim, brez hrepenjenja ali odpora. Ne iščemo popolne odsotnosti strahu, sramu ali krivde, ampak način, kako z njimi živeti, ne da bi nas pri tem odvrnili z naše poti.
Cilj ni popolno življenje, popolno obnašanje.
Cilj je živčni sistem, ki zmore ostati z resničnostjo — in telo, ki mu lahko zaupaš, da te vedno znova vodi nazaj v notranjo usklajenost.
Srečajva se na brezplačnem 30-minutnem uvodnem pogovoru.
Ni se vam treba posebej pripravljati — pridite takšni, kot ste, in skupaj bova raziskali, kje ste zdaj, kam bi si želeli priti in ali je sodelovanje z mano v tem trenutku pravi korak za vas.
Raje začnete s pisanjem?
Napišite mi kje ste sedaj in kam vas vleče.
Živjo.
Sem Anja — mami treh otrok (prvorojenec 2021, dvojčka 2024). In čeprav se vse pogosteje zgodi, da v materinstvu diham mirno, sem bila dolgo tista mama, ki je bila »pridna«: potrpežljiva, razumevajoča, vedno na voljo. Mama, ki je brala knjige, iskala pravilne pristope in se trudila, da bo vse naredila “prav” — medtem ko je moje telo imelo drugačno zgodbo za povedati. Vem, kako hitro se lahko materinstvo spremeni v tiho samopožrtvovanje: ljubeče, a hkrati napeto, izčrpano in polno drobnih zamer, ki jih težko prenesemo, ker smo »dobre mame« — in tega sploh “ne bi smele” čutiti.
Moj preobrat je prišel na Božič. Prvorojenec, skoraj petletnik, mi je dal šamar, ker sem mu postavila mejo. V tistem trenutku me ni bolel udarec — zabolela me je resnica: če meje postavljam iz utrujenosti, krivde in popuščanja, otrok ne dobi varnosti. Dobi moč. In dobi iluzijo, da se svet mora prilagajati njemu, kar ni dobro ne za njega ne za njegovo okolje. Želim vzgajati otroka, ki zna čutiti, se izraziti, a tudi spoštovati tuja čustva in potrebe – želim mu dati pogoje za srečo. In ob tem želim ostati tudi jaz živa, mehka, prisotna.
Ni skript za vse dogodke, ki nam jih otroci ustvarijo. Ni. Ker namen ni uprizarjati tuje besede, temveč se ponovno zasidrati v svoji notranji avtoriteti. Verjamem, da so nas naši srčki prišli naučiti marsikaj — a če bereš te besede, zna biti, da te želijo naučiti prav to: kako poskrbeti zase, da lahko poskrbiš zanje.
Odkad staršujem iz bolj poglobljenega in iskrenega stika s sabo, lažje ostanem neomajana, odločna in resna pri svojem “ne”. Lažje se igram, smejim in kotalim po tleh, in držim prostor za velika čustva — prisotno in sproščeno. In otroci to čutijo in zrcalijo. Tudi oni se sprostijo.
V najinem delu skupaj ustvariva prostor, kjer ti ni treba biti “v redu”. Kjer si lahko utrujena. Jezna. Žalostna. Preobčutljiva. Zmedena. In kjer se počasi naučiš nekaj, kar je za mnoge mamice najtežje: da skrb zase ni nekaj dodatnega, ampak temelj, da lahko staršuješ z mirnostjo, ljubeznijo in jasnostjo.
V delo prinesem:
• nežno, resnično razumevanje, kako je, ko daješ vse od sebe — pa se kljub temu počutiš napeto, krivo ali izčrpano
• globoko spoštovanje do vsega, kar že delaš (in pogosto je prav skrb zase tisti manjkajoči košček, da se zares sprostiš v materinstvu)
• dovoljenje, da delaš napake — in da s svojim zgledom otroka naučiš, da je naravno delati napake (in da nam ni treba živeti v perfekcionizmu) ter da sta prevzemanje odgovornosti in opravičilo del odnosa
• utelešene, majhne, izvedljive korake, ki prepisujejo stare vzorce v živčnem sistemu — da meje postanejo lažje, ne težje
Ne verjamem v popolno mamo. Verjamem v mamo, ki se zna vračati k sebi — in s tem ustvarja dom, kjer je več miru. Več igre. Več topline. In več prostora za vse.
Če v tem prepoznaš sebe, si dobrodošla. Res.
Srečajva se na 30 minutnem pogovoru.
Pridi, kot si.
Dobro razumem sramežljive introverte.
Piši mi o svojih izzivih in kaj te najbolj bremeni.